fokus_bdp

Predstavljajte si svet brez zvoka. Svet, v katerem predmeti in naprave izgubijo svoj zvok, kjer hrup avtomobilov in električnih strojev okrog nas utihne. Predstavljajte si nič. Tišino. In nato človeški glas. Ta glas opredeljuje shizoiden prostor, v katerem se domišljija meša z resničnostjo, animacija z igranim filmom, zvoki radia prodirajo iz podzavesti in nas presenečajo, izzivajo, zbujajo v kruto resničnost: kar vidimo ali slišimo – ne glede na to, ali gre za sedanjost, preteklost ali prihodnost, resničnost ali podobe na zaslonu – postane del naše osebnosti. Ni tišine. Ni človeškega glasu. Ni izhoda.

FERENC SINKÓ je diplomiral na Oddelku za gledališče in televizijo na Univerzi Babes-Bolyai leta 2002, na katerem zdaj tudi poučuje. Bil je član madžarskega državnega gledališča Cluj. Igral je v dramah Čehkova, Shakespeara, Buchnerja, Ibsena, Euripidesa itd., sodeloval pa je s slavnimi romunskimi in mednarodnimi gledališkimi režiserji, kot so: Andrei Şerban, Silviu Purcărete, Gabor Tompa, Mihai Măniuţiu, David Zinder. Delal je tudi kot koreograf gledaliških iger in sodobnoplesnih predstav v produkciji skupine GroundFloor Group: Sporočilo (Message, 2009), Sončni zahod (sunSET, 2007) in Vzorci (Samples, produkcija AltArt Foundation; 2008, Cluj; 2010 v Istanbulu in Sofiji). Sodeloval je na plesnih delavnicah umetnikov, kot so Ray Chung, Martin Koegh, Andrew Harwood, Scott Wells, David Zambrano, Jess Curtis, Kurt Koegel, Alicia Grayson, Thomas Kampe, Chris Aiken, Nita Little in Ko Murobushi ter na igralskih delavnicah z Davidom Zinderjem, s Tadeusom Bradeczkijem in z Yoshijem Oido. Udeležil se je programa danceWEB (2004, mentor Mark Tompkinson). Je tudi soustanovitelj in predsednik združenja GroundFloor Group Association.

koreograf: Ferenc Sinkó • plesalca: Szabolcs Balla, Agota Székely • oblikovanje: András Szabó • video: Tihamér Török • zvočno oblikovanje: Szabolcs Balla • pomočnik režiserja: Noémi Vajna • produkcija: Groundfloor Group • podpora: The National Dance Center of Bucharest • obleko Szabolcsa Balle podaril Steilmann • posebna zahvala: Corso Café & Bistro, Smaranda Almăşan
foto: István Biró •

www.groundfloor.ro

Navdih za naslov tega sola je bila splošna teorija relativnosti, v kateri se singularnost pojavi pri nastanku črne luknje.
Singularnost je v središču črne luknje, kjer je materija neskončno gosta, gravitacija neskončno močna, prostor čas pa neskončno ukrivljen. Tu nima več smisla govoriti o prostoru in času, še manj o prostoru času. V singularnosti prostor in čas, kot ju poznamo, prenehata obstajati.
Praxis [akcije] je serija modernih gibalnih predstav, ki nenehno ustvarjajo same sebe.
Dela iščejo navdih v nezavednem in prikazujejo žive oblike, katerih specifičnost se izraža s poetičnim jezikom giba. Naslov del je nastal zaradi potrebe po dejanjih, pri čemer po H. Arendt »akcija, v najširšem smislu, pomeni prevzeti pobudo, pričeti, nekaj spraviti v gibanje«.
[Praxis] akcije niso spektakli, ampak koreografski dogodki, vsakič enkratni in vedno v delu.

MARIA KOLIOPOLOU je bila štipendistka in študentka Labanovega centra za gib in ples v Londonu, kjer je leta 1995 z odliko diplomirala iz plesnega gledališča. Od leta 1996 je ustanovna članica, ena od umetniških vodij, koreografinja in plesalka v plesni skupini Prosxima.
Na festivalu Nove Evrope leta 2008 v Pragi je za svoji solopredstavi Akcija 3 in Akcija 1.3 (Action 3, Action 1.3) prejela nagrado za koreografijo; na 4. mednarodnem festivalu plesnih duetov, 2005, nagrado občinstva za Razvalčkati (Walzing Apart); na festivalu Napolidanza Il coreografo Eletronico 2005 nagrado za koreografijo in performans za Trikrat (Three Times); na festivalu Strange Screen 2005 častno nagrado za plesni video Motodih (Motorbreath).

koreografka, avtorica: Koliopoulou Maria • plesalki: Karmiri Nikoleta, Evgenia Sigalou • glasba, zvočno oblikovanje: Yannis Isidorou • svetlobno oblikovanje: Thomas Economacos • kostumografija: Adonis Volanakis • scenografija: Konstantsia Sarafianou • produkcija: Prosxima Dance Company
foto: Miltos Athanasiou & Vojtìch Brtnický

www.prosxima.gr

Bistvo njegovega performansa povzemajo naslednja tri vprašanja: 1. Zakaj vse to počenjam? 2. Komu je vse to namenjeno? 3. Čemu pravzaprav služim?
Z odgovori Marko ostaja radikalen in brezkompromisen: 1. Zase. 2. Meni. 3. Sebi. Viva Mandić! Ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist, artist.
VIA NOVA je serija predstav (do zdaj sedemnajst del), ki se ukvarja z vprašanji o odnosu med starim in novim, ustvarjanjem in uničevanjem, teorijo in prakso, sodobnostjo in tradicijo, prisotnostjo in odsotnostjo ...

MARKO MANDIĆ: Rojen leta 1974. Diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na The Lee Strasberg Theatre Institute v New Yorku in v HB Studiu. Prejel je Študentsko Prešernova nagrado, Severjevo nagrado in dve Borštnikovi nagradi. Izbran za shooting star na berlinalu 2007. Je član SNG Drama Ljubljana. Reden gost neodvisne produkcije (Mini teater, Via Negativa ...)

zamisel: Marko Mandić, Bojan Jablanovec • izvajalec: Marko Mandić • besedilo: utemeljitev komisije za podelitev nagrade Prešernovega sklada za leto 2009 • režiser: Bojan Jablanovec • video I put a spell on you: odl. iz showreela M. Mandića; video Marko: Marko Mandić; video Mandić: Bojan Jablanovec (montaža odlomkov iz predstav SNG Drama Ljubljana, Mini Teatra, Cankarjevega doma, Gledališča Glej, AGRFTV in Vie Negative; video arhiv: Prodok teater Ljubljana) • fotografije: Tone Stojko, Peter Uhan, Fulvio Grissoni, Tit Košir, Matjaž Rušt, Jure Eržen, Blaž Samec, Mavric Pivk, Matej Družnik, Tadej Regent, Tomi Lombar, Voranc Vogel, Janko Mandić, Goran Antlej, Tina Ramujkić, Maja Slavec, fotodokumentacija Delo • glasba: Screamin’ Jay Hawkins, I put a spell on you • producentka: Špela Trošt • produkcija: Via Negativa, 2009 • podpora: Ministrstvo za kulturo RS, MO Ljubljana

www.vntheatre.com

KONSTANTINOS RIGOS, rojen v Atenah, je diplomiral na državni šoli za ples. Leta 1990 je ustanovil plesni teater OKTANA, ki je s predstavami reden gost festivalov v Grčiji in v tujini. Rigos je dobitnik nacionalne nagrade za ples (Dafna in Kloi, 1995; 5 Sezon, 1996), nagrade Melina Merkouri (1997), nacionalne nagrade za koreografijo (Prstan, 1999; Nora sreča, 2001). V letih 2001–5 je bil umetniški vodja plesnega gledališča pri Državnem gledališču severne Grčije. Kot vizualni umetnik sodeluje na raznih razstavah. Leta 2007 je ustanovil glasbeno-vizualno skupino Tageria, v kateri sodelujejo igralci in koreografi. Leta 2008 je režiral predstavo Bossa Nova, obsežno produkcijo za 20 plesalcev in igralcev v Državnem gledališču, leta 2009 pa Titanic za 46 plesalcev in igralcev. V gledališču Roes je predstavil tudi igro Cesarjeva nova oblačila Elene Penga. Leta 2010 je ustvaril novo različico slavnega baleta Dafna in Kloi ter predstavo Oblečeno Slečeno v Atenah, pred kratkim pa je v gledališču Theseum predstavil še balet Hrestač P. I. Čajkovskega.

koreograf, avtor: Konstantinos Rigos • plesalca: Tasos Karachalios, Yannis Nikolaidis • koreografija, svetlobno oblikovanje, scenografija: Konstantinos Rigos • kostumografija: Natassa Dimitriou • dramaturgija: Xenia Aidonopoulou • pomočnik koreografa: Myrto Kontoni

www.pro4.gr
www.rigosk.gr

Vprašanja, ki temeljijo na besedilu dr. Bojane Kunst, neizprostno vrtajo v jedro problematik, s katerimi se ukvarja Via Negativa. Pogovor s Kristjanom v obliki klasičnega intervjuja vodi izpraševalec, ki ga v performans povabimo iz lokalnega okolja, v katerem nastopamo.
VIA NOVA je delovna platforma, ki izvajalcem omogoča samostojno raziskovanje različnih strategij uprizarjanja: ples, predavanja, video, pogovori, dražbe, koncerti, radikalne telesne prakse, vizualno gledališče itd. Gre večinoma za predstave majhnega formata, ki so uprizorjene kot samostojni deli ali pa so povezane v nove celote in bolj kompleksne strukture, ki se neposredno osredotočajo na okvir, v katerem so predstavljene.

KRISTIAN AL DROUBI je iz Novega Sada, Srbija. Ukvarja se s plesom, fizičnim gledališčem in z uprizoritveno umetnostjo. Njegov enkratni izraz je bil odločilen za vsako predstavo, ki jo je ustvaril v okviru projekta Via Negativa (Incasso, Bi ne bi, Viva Verdi, Ne kot jaz, Out). V predstavi Incasso se je predstavil takole: »Po rodu sem mešanec. Po očetu imam sirsko in arabsko kri, po materi pa srbsko. Zato imam odličen genetski potencial. Kot najbrž veste, najboljši dirkalni konji prihajajo iz arabskih držav. Sem poznavalec tantričnih in taoističnih seksualnih veščin. Sem v vrhunski formi. Za seks porabim povprečno šestdeset minut. Pravijo, da sem podoben Johnnyu Deppu ... Po poklicu sem voznik tovornjaka, vendar zelo rad plešem. Moja rit je všeč tudi najzahtevnejšim ženskim in moškim občinstvom.«

vprašanja: na osnovi besedila dr. Bojane Kunst (Nemoč radikalne potrošnje, 2009) adaptiral Bojan Jablanovec • odgovori: Kristian Al Droubi in Bojan Jablanovec • izvajalec: Kristian Al Droubi z gostom • koncept, režija: Bojan Jablanovec • producentka: Špela Trošt • produkcija: Via Negativa • podpora: Ministrstvo za kulturo RS, MO Ljubljana

www.vntheatre.com

Normalno je Marangoz premierno predstavil na Plesni platformi v Istanbulu, evropski prestolnici kulture leta 2010.

ALPER MARANGOZ je študiral na Oddelku za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Fakulteti za umetnost in oblikovanje Tehnične univerze Yildiz v Istanbulu. V letih 2002–5 je plesal pri plesnih skupinah Hürrem Sultan in Sultans. Leta 2007 se je pridružil programu kulturne izmenjave centra za uprizoritvene umetnosti John F. Kennedy v Washingtonu in New Yorku. Od leta 2006 je član plesnega projekta Zeynep Tanbay.

koreograf: Alper Marangoz • plesalci: Alper Marangoz, Bengi Sevim, Beril Şnöz, Evrim Akyay, Gül Batırbaygil, Mert Öztekin, Nil Batırbaygi, Suzan Alev • glasba: Burçin Vural • svetlobno oblikovanje: Arek Nişanyan • pomočnik: Seçil Demircan • repetitor: Gizem Erdem • kostumografija: Aygül Costumes Houses • produkcija: Alper Marangoz

www.dansplatformistanbul.com

Ples, kot smo mu priča v sodobnem gledališču, se razlikuje od spiritualnih seans v 18. stoletju, ki so bile prvi navdih za Milićev solo. Na teh srečanjih se je ples uporabljal kot orodje komunikacije z duhovi in za prenašanje sporočil udeležencem seanse.
Kako naj razumemo, kaj je namen plesalca in kaj je namen občinstva? Kje lahko najdemo sporočila ali odgovore na žgoča družbena vprašanja, na primer o koncu suženjstva, prepovedi pitja in ženski volilni pravici?

V 1990-ih se je MARKO MILIĆ (rojen leta 1981 v Beogradu, Srbija) posvečal fotografiji in se udeleževal delavnic v kulturnem centru Stari Grad. Leta 2002 je začel ustvarjati lastne prestave. V letu 2006 je prejemal štipendijo DanceWEB na Dunaju. Do leta 2008 je večinoma nastopal v raznih produkcijah in sodeloval z avtorji iz Srbije, Hrvaške, Nizozemske, Nemčije in Bolgarije. V letih 2010 in 2011 predstavlja plesni Serijo in snuje novo produkcijo.

koreograf, plesalec: Marko Milić v sodelovanju z Davidom Wampachom • umetniški vodja: Martine Pisani • umetniška svetovalca: Andreja Široki, Olivier Hespel • glasba: Dušan Broćić • produkcija: LOOPING project • razvoj projekta: Uzès danse CDC • partnerja: TanzWerkstatt Berlin, O Espaço do Temp • podpora: program Kultura EU, CCN de Franche-Comté Belfort, Treffen Total

www.sweetandtender.org

Ples lahko zaznamo v vsakem gibu, tudi v sinhronizaciji premikanja ustnic. Delo Bug's je dobilo ime po slavnem drag queen baru Bug's v Las Vegasu, problematizira marginalizacijo skupin heteroseksističnih družb in predstavlja podobe, s pomočjo katerih se razvija domišljija, fizična dejavnost, osredotočenost in vnanjost.
Bug's je zgodba o eni sami osebi, o preobrazbi enega samega življenja. Sami se moramo odločiti, kakšen človek in katerega spola želimo biti... Bug's je zgodba o kraljici preobleke.

KIRE MILADINOSKI (1983) živi in dela v Prilepu, Makedonija. Leta 1998 je ustanovil plesni studio Zodijak za raziskovanje, produkcijo in izobraževanje na področju sodobnega plesa. Od leta 2003 je član plesnega ateljeja Lokomotiva. Na državnem festivalu sodobnega plesa Mak Dance – Kumanovo (2004, 2005 in 2006) je prejel nagrado za najboljšo koreografijo. Leta 2008 je študiral na plesni akademiji NOMAD, leta 2009 pa je bil štipendist programa DanceWEB na Dunaju. Lani je dobil makedonsko nacionalno nagrado za dosežke na področju plesa in kulture.

ideja, zasnova, koreografija: Kire Miladinoski • nastopa: Kire Miladinoski • pregled besedila: Kocho Andonovski • svetlobno oblikovanje: Elena Risteska • avtorska glasba, izbor glasbe: Kire Miladinoski • glas: Kliment Poposki • maska: Angela Dimoska, Filip Sharkoski • posebni učinki: Irena Todoroska • produkcija: Zodijak, Skopje, MK • koprodukcija: Lokomotiva, Skopje, MK • podpora: Ministrstva za kulturo Republike Makedonije; Nacionalnega kulturnega centra Marko Cepenkov

Solopredstavi, ki se vedno spremenita in ponovno ustvarita. Nobena se nikdar ne ponovi in se vedno odvije v novi obliki. Gre namreč za avtobiografsko projekcijo, ki se nenehno spreminja zaradi različnih prizorišč, lokacij in občinstva. Ker s tem, ko dodaja, odvzema in spreminja, performer živi in ustvarja, je občinstvo priča osebni zgodovini.
*Naslov je preveden v knjižno slovenščino, kar zna bolj zagrete raperje zmotiti.

Odkar je doštudiral igro, je ÇAĞLAR YIĞITOĞULLARİ član Mestnega gledališča Istanbul. Nastopa tudi v drugih projektih in sodeluje s koreografi, kot so Vava Stefanuscu, Ilyas Odman, Handan Ergiydiren itd. Je dobitnik nagrade Mladi talent leta IATC - Mednarodne zveze gledaliških kritikov (2010) in nagrade Afife za najboljšega stranskega igralca.

koreorafija, ples itd: Çağlar Yiğitoğullarí • umetniški vodja: Handan Ergiydiren • produkcija: Damaged

Srečajo se in svet razdelijo na moški in ženski pol. Najdejo se v špranjah sveta. Navdih spodbudi palico, da udari po predmetu. Moški poganja zvok, ki ga žensko telo sprejme. Vibrirajoča koža ustvarja glasbo in se izteka v premike. Telo se premakne, zavest se premakne, in nato se premiki spremenijo v ples. Ritem se razbije in več parov oči opazuje, kako zobje prodrejo v trdo skorjo. Okus se razlije po ustih in čeljusti otrpnejo v krču. Njen pogled se ustavi na površini, ki prejema udarce. Njegova roka tolče natančno, zato se plesalka z lahkoto znajde v času. Ko mine nekaj časa, se spogledata in se drug drugemu spoštljivo priklonita. Potem pozabita drug na drugega. Ob ritmu bobnov nas spreleti srh. Pogostejši in bolj ritmično zapleteni kot so udarci, bolj se srh spreminja v lahkoten občutek letenja.

Kariera MATJAŽA FARIČA na področju plesa in koreografije se je začela v osemdesetih letih. S svojo prvo skupino Eastern Dance Project je nastopal v nizu svojih zgodnjih del: Šesti april in Zlom (1988), Rdeči alarm (89), Emotional (90), Icht (91). Leta 1988 je plesal v Baletnem observatoriju ZENIT v okviru skupine Rdeči pilot. Jeseni 1999, ko je Farič prvič uprizoril predstavo Terminal kot hišni koreograf Cankarjevega doma, se je oblikovala skupina Flota. Sledile so predstave 10 stopinj pod 0 (2000), Pohujšanje (2001), 3.olo in Govori mi svoje telo (oboje 2002), Krog v telesu – kvadrat v glavi (2003) ter Bari (2004). V tujini se je Farič uveljavil kot plesalec v amsterdamski skupini Testworks, kot koreograf v Studiu za sodobni ples v Zagrebu in s plesno skupino Diversions iz Cardiffa. Leta 2004 je s francosko skupino Compagnie Coline uprizoril predstavo BETA. Kot koreograf je sodeloval pri gledaliških in opernih predstavah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Belgiji.

MILKO LAZAR je študiral klavir in saksofon na glasbeni akademiji v Gradcu (na oddelkih za klasično glasbo in jazz). Kasneje je na konservatoriju Royal Conservatory v Haagu študiral čembalo in baročno glasbo. Trenutno živi v Ljubljani, kjer sodeluje z Big Bandom RTV Slovenija kot solist na prvem alt saksofonu, dirigent in skladatelj. Skupaj z drugimi glasbeniki je ustanovil zasedbi Quatebriga in Štefbet Rifi, ki je še vedno dejavna. Izvaja tudi baročno glasbo na čembalu, zadnje čase pa se večinoma ukvarja s skladanjem, saj piše glasbo za razne komorne zasedbe in orkestre.

avtorja: Matajž Farič (koreograf), Milko Lazar (skladatelj) • plesalke: Rosana Hribar, Kaja Janjič, Katja Legin, Ana Mrak, Mateja Rebolj • pianist: Milko Lazar • glasbeniki: SToP – Slovenski tolkalni projekt (Franci Krevh, Barbara Kresnik, Matevž Bajde, Damir Korošec, Tomaž Lojen) • kostumografinja: Sanja Grcić • prostor in rekviziti: Manca Bajec • svetlobno oblikovanje: Borut Lampret • produkcija: Flota Murska Sobota • koprodukcija: Cankarjev dom, Flota Ljubljana, PTL • partner: Slovenska filharmonija • podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Odd. za kulturo MO Ljubljana

www.flota.si

Je ženska ali bitje?
Je dobro ali zlobno bitje?
Koliko je ženske v njej, ali obratno: koliko je živali?
Če bi bila bitje, kako bi se oglašala?
Kaj bi bila njena najljubša hrana?

Predstava Škrlatna temelji na avtorskem delu Composition with Nude and Red portugalske koreografinje Margaride Bettencourt, ki je bila premierno uprizorjeno leta 1993 v programu Culturgest, posvečenem Isadori Duncan. Ustvarjalni proces in fizična praksa izvirnega dela sta bila prevedena v drugo telo in drugačno kompozicijo.
Škrlatna je solopredstava o ženski, ki si z jezikom telesa prizadeva razkriti svoj notranji svet. Gre za izvedbo krožnega rituala, v katerem se postavljajo pod vprašaj lastnosti, ki naj bi jih poosebljale ženske, na primer čistost, nedolžnost in plodnost.
Serija dejanj razkriva prehajanje iz enega stanja v drugega, med tem ko se napetost povečuje z navdušujočim raziskovanjem identitete v močni atmosferi.

SEZEN TONGUZ (Balikesir, TR) živi in dela v Istanbulu in Lizboni. Leta 2003 je diplomirala na Oddelku za okoljski inženiring na Tehnični univerzi v Istanbulu. Od leta 2002 se redno udeležuje plesnih tečajev in delavnic v plesnem studiu ÇATI, kjer se je izpopolnjevala v različnih tehnikah z raznimi plesalci in koreografi.
Škrlatno je uprizorila v Lizboni, Istanbulu, Coimbri in Portu. Nastopala je v predstavi Dobri občutki, slabi občutki (Good Feelings Bad Feelings) Vere Mantero.
Njen interdisciplinarni od mesta uprizoritve odvisni projekt Memento na prodaj (Memento For Sale) je bil izbran za program za gostujoče umetnike Forum Dança. Sezen še vedno sodeluje s Seyhan Baysoy na projektu, ki sta ga plesalki kot delo v razvoju uprizorili v programu lokalne selekcije Plesne platforme v Istanbulu. Nedavno je sodelovala z vizualnima umetnikoma Özlemom Günyolom & Mustafo Kuntom kot plesalka in koreografinja videa Na odru (On the stage) za razstavo Nevidna igra v Istanbulu.

koreografija, ples: Sezen Tonguz • pomoč pri dramaturgiji: Margarida Bettencourt, Ali Moini, Acerina Amador • kostumografija, scenografija: Sezen Tonguz • fotografija: Vera Rodrigues, Claudia Mateus • producent: Sezen Tonguz • podpora: Forum Dança, Portugalska; program za gostujoče umetnike CENTA, Portugalska; ÇATI, Zveza sodobnoplesnih umetnikov, Turčija; Sibel Kutman Oral

Franz West, avstrijski vizualni umetnik, je ustvaril svojo prvo adaptivno skulpturo* v zgodnjih 70-ih prejšnjega stoletja, kot odziv na dunajski akcionizem. Trdil je, da je skulptura, ki se jo prenaša iz enega razstavnega prostora v drugega, dokončna umetnina šele, ko kdo kaj naredi z njo.
Lani je Iva Dimcheva povabil, naj naredi video o dveh njegovih adaptivnih skulpturah kot vizualni primer, kako lahko v galeriji obiskovalci izkoristijo razstavljene objekte. Kaj hitro se je Ivo ogrel za možnost prilagodtive Westovih skulptur v kontekst odra, gledališča, koreografije. Nastalo je solistično performativno raziskovanje nekaterih od Westovih adaptivnih skulptur kot prvi del projekta X-on.
*prilegajoča skulptura: objekt iz mehkih materialov, ki se lahko prileže predmetom, telesu ali čemur koli že...

IVO DIMCHEV je bolgarski koreograf in izvajalec. Njegovo delo je ekstremna in barvita mešanica uprizoritvene umetnosti, plesa, gledališča, glasbe, risb in fotografije. Dimchev je avtor več kot 30 predstav in dobitnik številnih mednarodnih nagrad za ples in gledališče. Poleg svojega umetniškega dela je tudi poučeval na gledališki akademiji v Budimpešti (Madžarska), na plesnem konzervatoriju v Antwerpnu (Belgija), v programu DanceWeb na Dunaju itd. Je ustanovitelj in direktor fundacije Humarts v Bolgariji, organizira pa tudi vsakoletno državno tekmovanje v sodobni koreografiji. Oktobra 2009, ko je končal podiplomski študij uprizoritvenih umetnosti na akademiji Dasarts v Amsterdamu, se je Ivo Dimchev preselil v Bruselj, kjer je odprl svoje prizorišče, imenovano Volksroom.

izvedba: Ivo Dimchev v sodelovanju s Franzem Westom Franz West • produkcija: Volksroom, Humarts Foundation

www.ivodimchev.com/I-on.htm

V ciklu plesnih predstavZgodbe o telesu, osredotočenih na telo, koreografinja Snježana Premuš raziskuje telesnost oseb in osebnost teles. Ukvarja se z gibljivim telesom in preučuje znake, ki jih telo skozi gibanje oddaja. Ko takšne znake oziroma kode skušamo razumeti, nam lahko povedo zanimive zgodbe o človekovi zgodovini, njegovih skrivnostih, osebnostnih potezah.

SNJEŽANA PREMUŠ leta 1998 zaključi študij na LCDS, Master Degree v koreografiji. Od takrat sodeluje s številnimi mednarodnimi ustvarjalci (E.Claid, Lisa Nelson, M.Tompkins, I.Kovač, V.Globokar itd.) v različnih projektih v Parizu, Berlinu, Glasgowu, Atenah etc. Kot plesalka pleše z Yelp Co. (London-Atene), Elena Alonso (Berlin, Madrid), EN KNAP, M.Bučar, Betontanz (Slovenija). Med 2003-05 koreografira v predstavah S.Horvata: Alamut je 2005 nagrajen v Salzburgu. 2009 je povabljena v mednarodno izmenjavo in improvizacijski dogodek Dialogue v organizaciji Festivala Fabrika Europa Firence.
Svoje projekte razvija v smeri interaktivnih multimedijskih predstav (Amplified body, Dolly my body etc.) ter predstav osredotočenih na telo - Zgodbe o telesu: 4. Predstava Move As 2009 dobi nagrado publike na Bienalu slovenskega sodobnega plesa Gibanica, v Ljubljani in se uspešno predstavi v na festivalih v Avstriji, Grčiji, Makedoniji in na Madžarskem ter 2011 na Balkan Platformi v Ljubljani.

koncept, koreografija: Snježana Premuš • plesalec gibalec: Primož Bezjak • svetlobno oblikovanje: David Orešič • glasbeni aranžma: Ivan Mijačević • kostumografija, fotografija, vizualno oblikovanje: Madster • tehnični vodja: Borut Cajnko • tehnična pomoč: ekipa PTL • produkcija: Exodos Ljubljana • koproducenti: Zavod federacija, PTL, Narodni dom Maribor, Stage

www.exodos.si

Gibanje telesa je počasno, obotavljajoče, občutljivo, bolj sanjsko kot resnično.
Telo – golo ali oblečeno v spalno srajco, brezmadežno, osvetljeno ali potopljeno v temo – opisujejo njegove lastne sence. Telo postane plesoča senca, ki izraža melanholijo, bolečino zaradi odsotnosti: odsotnosti Drugega, Bitja in Plesa ...

Tri leta po ustanovitvi prve skupine za sodobni ples v Bolgariji, Amarante Dance Studio leta 1993, se je KRASSEN KRASTEV pridružil skupini Linga kot plesalec in pomočnik. Ustvari Točke naslona (Leaning Points, 2002, Festival de la Cité, Festival International de Danse de Lausanne) ter Možnosti visenja in Neviden nekako nekdo (Hanging Possibilities, The Invisible Somehow Someone, 2003, 2004; Festival Les printemps de Sévelin). Leta 2004 je sodeloval v programu DanceWEB Europe (Dunaj, Alain Buffard) in uprizori Slaba sorta (Bad Sort, ImPuls Tanz Festival). Od leta 2005 Krassen Krastev sodeluje z Bricem Lerouxem/Continuum vzw iz Bruslja. Najprej se je ukvarjal z Gravitacijo (Gravitates), kasneje pa je kot izvajalec in asistent sodeloval pri ustvarjanju Kvanta in Sola # 2 – Frekvence (Quantum, Solo #2 – Frequencies; KunstenFestival des Arts, Bruselj, Théâtre de la Ville, Pariz).

koreografija, uprizoritev, scenografija, kostumi: Krassen Krastev • glasba: Frédéric Morier, Vaughn De Leath - Are You Lonesome Tonight (1927) • svetlobno oblikovanje: Guillaume Gex, Krassen Krastev • produkcija: Compagnie Krassen Krastev • podpora: Loterie Romande, Fondation Suisse des Artistes Interprètes • zahvala: Ivan Pittalis, Stéphane Bonin, Pavlina Krasteva

www.krassenkrastev.ch

Perverzija usode, ki se imenuje realnost, je tok mnogoterih interpretacij in tudi kreacij človeškega uma.
Predstava Bila bi palma so sanje o potovanju v eksotični svet, o drugem in drugačnem sanjskem življenju, medtem ko se v resnici soočamo z negibnostjo, nepremičnostjo in ukoreninjenostjo na eni sami določeni točki.
V tej realnosti poskušamo najti pot, ki združuje sanje in resničnost.
Predstava, ki lahko deluje tudi kot instalacija, temelji na gibu (plesu), ki se nenehno odvija v eni sami točki, ukoreninjen v središče prostora, pa vendar v nenehni interakciji z okolico.

MATEJA BUČAR je končala klasični in moderni ples na Baletni šoli Ljubljana ter na Mednarodnem plesnem centru Roselle Hightower (Cannes, FR), nadaljevala pa je tudi študij biologije na Univerzi v Ljubljani. Leta 1984 se je pridružila gledališču SNG Opera in balet Ljubljana, leta 1989 pa Plesnemu gledališču Ljubljana. Od leta 1992 ustvarja tudi kot samostojna koreografka: Ton ka, Cukrarna, Disciplina kot pogoj svobode, A. B. Sence, Ugodje v neugodju, DepenDance, Telborg, O kvadrat, Media Medici, Koncept Koncepta, Room&Road, Bratje Karamazovi - prva knjiga/Worldwide, Bratje Karamazovi – druga knjiga/Made in China, Sorry Out of Ideas, Bila bi palma, Zelena luč.

koreografija, ples: Mateja Bučar • svetlobno oblikovanje: Vadim Fishkin • glasba: Borut Savski, Errorist • besedilo: Renata Salecl • programska oprema: Miha Grčar, Miha Petelin • pomoč pri gibu: Mateja Rebolj • produkcija: DUM društvo umetnikov • podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Odd. za kulturo MO Ljubljana, freekoders.org

www.dum-club.si

Vacumess je delo v razvoju, work in progress, osnovano na improvizaciji. Preizprašuje gib v odnosu z zvokom in v odnosu s tišino. Raziskuje vakuum v času, čakanje in njegovo strukturo prek giba, od kod gib prihaja, kako ga ustvarimo med čakanjem, kaj je čas, ko ne čakamo, je čas dejaven, ima namen.

Hraniti pri sobni temperaturi raziskuje pretirano čustveno odzivanje in njegovo mesto v družbi. Osredotoča se torej na zaznavanje patosa v sodobni družbi, vsakdanji znani pomen (prepotentno, prenapihnjeno izražanje čustev) želi razhroščiti prek drugačnih/novih pomenov (trpljenje, bolezen, strast, toplina, sublimno itd.).

Od njih do večnosti je dvajsetminutna miniaturka, nadrealistična minimalistična slika v duetu. Ne išče stika, do katerega pride med slikami, temveč išče, kar je povezano z notranjim prostorom žensk.

AZRA IBRAHIMOVIĆ se že od otroštva ukvarja s plesom. Pri 18-ih je uspešno opravila avdicijo in postala članica poklicnega gledališkega ansambla. Vzporedno je začela raziskovati ulično umetnost in postala prva ognjena plesalka v rodnem Novem Pazarju (SR). Pri 21-ih se je preselila v Sarajevo in začela sodelovati pri projektu Tanzelarija. Leta 2009 je z Elmo Selman razvila svoj prvi sodobnoplesni projekt z elementi ognja. Leta 2010 se je pridružila Mobilni akademiji za uprizoritvene umetnosti (MAPA), kjer se je izobraževala na področju fizičnega gledališča. Theydream, plesno-gledališka predstava, prilagojena prizorišču, je njen prvi neodvisni umetniški avtorski projekt (zamisel, izvedba, produkcija). Cilj: postati poklicna uprizoritvena umetnica.

IGOR KORUGA se aktivno ukvarja s sodobnim plesom, gledališčem, performansom od leta 1998. Je član Stanice, leta 2006 ustanovljenega servisa za sodobni ples iz Beograda. Leta 2009 je dobil štipendijo programov DanceWEB in NOMAD Dance Academy. Nedavno je začel ustvarjati lastna dela: …This Figuration in C-minor…, video ples I Wanted to Tell You Something (z Nino Zeljković), najbolj sveže pa je Hraniti pri sobni temperaturi (z Aleksandrom Georgijevim). Diplomiral je tudi iz socialno-kulturne antropologije na beograjski univerzi.
ALEKSANDAR GEORGIEV je diplomant plesnega gledališča Nove bolgarske univerze v Sofiji. Udeležuje se različnih usposabljanj, mdr. leta 2009 programa NOMAD Dance Academy, kjer je koreografiral svoj prvenec Treshol (in process “d”) in problematiziral bolečino. V solu Heidi se je osredotočal na neumnost in naivnost. Najnovejše delo je nastalo v sodelovanju z Igorjem Korugo. Nad terminom ‘nomad’ je tako osupel, da ga skuša udejanjiti.

ALEKSANDRA SPASOVA, plesalka in koreografinja, diplomantka plesnega gledališča na Novi bolgarski univerzi v Sofiji, leta 09 dobitnica posebne nagrade žirije za solo predstavo Rdeči glasovi na Državnem tekmovanju v sodobni koreografiji Fundacije Humarts – Ivo Dimchev. V Bolgariji sodeluje z nekaterimi najboljšimi koreografi: Galino Borisovo, Christianom Bakalovim, BrainStoreProject, Petjo Stoikovo, Teodoro Popovo.
Veliko veščin je pridobila na številnih delavnicah in pri izvedbah projektov, kjer je sodelovala z Izabel Shad, Sibrigom Dokter, Iztokom Kovačem, Gregorjem Luštekom, Jonom Jaspersom, Matejem Kejžarjem in drugimi.

Dr. Poul-Erik Paulev z oddelka za medicinsko fiziologijo Univerze v Kopenhagnu pravi, da očitno nosečnost atletinjam povečuje mišično moč: »Vrhunske atletinje so tik po rojstvu prvega otroka postavile več svetovnih rekordov. Seveda je to sprejemljiv naraven in nenačrtovan dogodek. A v nekaterih državah so atletinje zanosile za 2–3 mesece z namenom, da izboljšajo svoje zmogljivosti takoj po splavu.«
Šport vedno škoduje ženski energiji; sliko v časopisu pa si ne zagotoviš s čednostjo, ampak z zmago.

PAUL DUNCA (1983, Bukarešta, RO) je diplomiral na nemškem Goethe inštitutu in na državni univerzi za gledališče in film I. L. Caragialeja (oddelek za koreografijo). Na U. N. A. T. C. v Bukarešti je študiral dramatiko. Sodeloval je z umetniki, kot so: koreografi Madalina Dan, Eduard Gabia, Maria Baroncea, Alexandra Pirici, Valentina del Piante, Mihaela Dancs, Ana Maria Costea, Iuliana Stoianescu in dramaturg Rui Catalao. Igral je v delih Nekaj izrecnih polaroidov in Bazen (Brez vode) (Some Explicit Polaroids, 2007; Pool (No Water), 2009, avtor Mark Ravenhill, režiserka Miruna Dinu) ter v filmu Scânteia (2009, režiser Hano Hoffer, scenarist Cristian Mungiu). V letu 2008 je vodil tudi oddajo na MTV, v kateri je predstavljal glasbene videospote. Od leta 2005 je Paul član skupine Ofensiva Generozitatii, pobude, ki želi z delom z različnimi skupnostmi pokazati, kako je umetnost pomembna za vse nas.

koreograf, avtor: Paul Dunca • plesalci: Mădălina Ghiţescu, Ştefan Cosma, Paul Dunca, Eduard Gabia • svetlobno oblikovanje: Catalin Nicolescu • producent: Paul Dunca • podpora: Nacionalni plesni center v Bukarešti

V solu želi Matija Ferlin raziskati otroški um, ki ga ne pogojuje nič, niti lastni obstoj. V procesu odraščanja zavest trči ob družbene norme in omejitve, ki jih občuti kot zatiranje in teror. Vsi fiktivni liki iz otroštva postanejo sovražniki. Dejstvo, da moramo odrasti, pa vodi v nepopolnost, ki dela naša življenja in načine preživetja svojske in posebne.
Sad Sam /Almost 6/ je tretji del solističnega niza, ki ga je začel Sad sam januarja 2004 v Amsterdamu.

MATIJA FERLIN je plesalec in koreograf, ki je študij koreografije in plesa zaključil na SNDO v Amsterdamu. Poleg sodelovanja s številnimi avtorji (Maja Delak, Ivica Buljan, Ame Henderson, Sasha Waltz, Keren Levi, Martin Bulter, David Zambrano, Mauricio Ferlin) ustvarja tudi lastne predstave, kratke filme in razstave, s katerimi gostuje po Evropi in Severni Ameriki. Trenutno živi in dela v Pulju na Hrvaškem. V letu 2010 je prejel nagrado hrvaškega gledališča za koreografijo predstave Nastop (Nastup), zmagovalno plesno predstavo v letu 2010 na Hrvaškem v kategoriji sodobni ples.

nastopa: Matija Ferlin • dramaturgija: Katja Praznik • svetlobno oblikovanje: Urška Vohar • scenografija: Artikl, Silvio Živković • kostumi: Artikl • sodelujoči: Alexandar Nussbaumer, Mauricio Ferlin, Maja Celija, Maja Delak • usklajevanje produkcije: Sabina Potočki • produkcija: Zavod EMANAT, Ljubljana, SI; Ferlin, Pulj, HR • koprodukcija: Chez Buswick, New York, US; Zavod Bunker, Ljubljana, SI • finančna podpora: Istrska županija, Ministrstvo za kulturo RS • pomoč: Tanzquartier Wien, KulturKontakt Austria (program za gostujoče umetnike)

www.emanat.si
videonapovednik
fotogalerija

Naša majhna osebna zgodba se vsak dan sooča z Zgodovino, ali vsaj z dogodki, ki potekajo drugje in za katere ne kaže, da bi imeli karkoli opraviti z nami.
Jaz 1984 se poigrava s povezavami med avtobiografskimi dogodki in zgodovinskimi dejstvi ter se sprašuje, ali ima dandanes, ko se navidezni svet stalno širi, nasprotje med resničnostjo in domišljijo sploh še kakšno vrednost ali pa je postalo odveč.
Jaz 1984 je prvi del trilogije z delovnim naslovom: Teorija predstave, ki prihaja, ali Je edini način, da se izognemo pokolu, to, da postanemo avtorji te predstave?
Predstava je leta 2008 dobila posebno nagrado mednarodne žirije na festivalu INFANT v Novem Sadu (Srbija).

BARBARA MATIJEVIĆ (1978, Našice, HR) je študirala jezik in književnost na Univerzi v Zagrebu (magisterij). Kot plesalka se je izobraževala v Plesnem centru Hypaxis, Wilton (New Hampshire, US) in v Mednarodnem centru za sodobni ples in performativno umetnost - ATHENA pod umetniškim vodstvom Kililine Cremone (Zagreb, HR). Skupaj s Sašem Božićem je ustanovila skupino De Facto.
Sodelovala je z Bojanom Jablanovcem (Via Negativa), Borisom Charmatzom (Bocal) in Jorisom Lacostom (Purgatorij). Poučuje ples na Umetniški akademiji v Osijeku (HR).
GIUSEPPE CHICO (1974, Bari, IT) je prvič nastopil v gledališču pri desetih letih s skupino Abeliano Company pod vodstvom Tine Tempesta. Nato se je izobraževal v gledališču Kismet z Robertom McNeerom in Tereso Ludovico. Kot scenograf je sodeloval s Paolom Baronijem. Od leta 2000 živi v Parizu, kjer je študiral ples z umetniki, kot so Joao Fiadeiro, Vera Montero, Julyen Hamilton, Mark Tompkins, Vera Orlock, Pooh Kaye, K. J. Holmes in Olivier Besson. Kot plesalec je štiri leta ustvarjal v skupini Mille Plateaux Associés, nato pa je sodeloval z Georgeom Appaixom. V gledališču je sodeloval z Jorisom Lacostom.

avtorja: Giuseppe Chico, Barbara Matijević • nastopa: Barbara Matijević • produkcija: De Facto, 1er stratagème • koprodukcija: ZeKaeM, Zagreb, HR

Supergabriela je »vznemirljiv, lep in čuden« večer, sestavljen iz dveh delov: dreams.land (duet iz leta 2007) in superGabriela (novi solo). Ta dvodelni plesni večer, ki je hkrati seksi, presenetljiv in poln mračnega humorja, raziskuje izraze ljubezni in izgube, občutljivejšega zaznavanja in iluzije vsakodnevnega življenja. Manolescu nadaljuje svoje raziskovanje in željo poglobiti odnos med nastopajočimi in občinstvom. Nastala vez se prenese v superGabrielo, ko Cosmin odpleše čustven in intimen solo, ki izraža zelo osebno zgodbo o izgubljeni ljubezni.
Predstava je posvečena Gabrieli Tudor, Cosminovi menedžerki in ženi, ki je svoje delo opravljala s strastjo in predanostjo ter postavila veliko mejnikov v svetu romunske sodobne umetnosti.

COSMIN MANOLESCU je koreograf, izvajalec in kulturni manager iz Bukarešte v Romuniji. Je izvršni direktor fundacije Gabriela Tudor Foundation in umetniški vodja skupine Serial Paradise Company. Svoje umetniško delo je uspešno predstavil na mednarodnih festivalih in prizoriščih (Amsterdam, Barcelona, Bejrut, Bremen, Bukarešta, Dublin, Firence, Liverpool, Lyon, New York, San Diego, Pariz, Porto, Rim itd.). Prejel je več nagrad in štipendij, na primer nagrado Sorosovega centra za sodobno umetnost za razvoj sodobnega plesa v Romuniji (1998), štipendijo CEC Artlink (2002) in nagrado SACD Nouveau Talent Choregraphie (Pariz, 2005).
Manolescu je soustanovitelj in soorganizator Balkanske plesne platforme ter izvršni direktor romunske mreže ArtistNe(s)t, ki jo je Gabriela Tudor ustanovila leta 2006.

dreams.land; zasnova, režija: Cosmin Manolescu • koreografija: Cosmin Manolescu v sodelovanju z nastopajočima • nastopata: Camille Mutel in Litsa Kiousi • zunanji pogled: Gabriela Tudor • glasbeni izsečki: Nick Cave, Arvo Part, Ana Piuariu • svetlobno oblikovanje: Lutz Deppe
superGabriela; ideja, izvedba: Cosmin Manolescu • glasba: Nouvelle Vague, Mondial
produkcija: Serial Paradise Company/Gabriela Tudor Foundation • finančna podpora: Sibiu & Luksemburg in Grande Region - evropska prestolnica kulture 2007, center Centre de Creation Choregraphique Luxemburgeoise - 3 CL, Nacionalni kulturni sklad, Nacionalni plesni center v Bukarešti

www.gabrielatudor.ro