Dajmo!
Jan Fabre, kurator 17. festivala Exodos
Ples, gledališče in umetnost morajo biti sredstvo za izražanje lepote
– odpuščajoče, ranljive lepote; lepote, ki je tako lomljiva, da premore
strašansko energijo in življenjsko silo; lepote, ki je tako krhka, da
je že skoraj neuničljiva; lepoto, ki celi rane.
Telo lahko razkrije lepoto, se pokaže v več oblikah in prikaže še več
možnosti. Še danes iščem lepoto in se bojujem zanjo. Umetniki so
bojevniki. Že vse življenje preučujem vse vidike telesa: fizično,
erotično, temno in duhovno.
Predstave sem izbral glede na telo. Nesmrtnost se doseže s smrtnostjo telesa.
V Rojstvu žrtve Lisbeth Gruwez (Belgija) reflektorji osvetlijo preobrazbo telesa. Telo lovi ravnotežje med človeškim in živalskim, hkrati postane svoj plenilec in svoj plen. Zaleze se pod kožo gledalca, kjer kri ne more zbežati. Fizično je orožje proti zunanjemu svetu, ki telo ujame v kot kakor pobesnelo zver. Kri, pot in solze razkrivajo notranjost, ki temelji na ljubezni in instinktu.
Paradoksalno razmerje med človekom in živaljo izražajo tudi gledališke produkcije Iva Dimcheva iz Bolgarije. Njegove posebne uprizoritve so polne intenzivne avtentičnosti in ganljive krutosti. Ljudje postanejo psi, konji, otroci, lutke ... Vse razen bogov. Dimčev razkriva človeško bistvo: propadanje, staranje in smrt. Še nikoli nismo bili tako neusmiljeno soočeni z naravo naših teles.
Tudi Marko Mandić iz Slovenije ima močno vizijo fizičnega telesa. Njegova predstavitev zajema bistvo uprizoritve: osredotoči se na preobrazbo telesa. Fizično se izpostavi neizprosni raziskavi: Kako razlike med spoloma, čas, jezik in govor učinkujejo na telo? Kdaj meso, besede in misli postanejo gledališki umetnik? Izvajalec je tako ustvarjalec kot material.
V svetu, ki mu vladajo okoljske nesreče in strah pred prihodnostjo, umetniški raziskovalni projekt iz Italije Santasangre prikazuje, kaj si lahko obetamo od vode. Seigradi se osredotoča na fizično moč in lepoto vode skozi glasbo, podobe, petje in telo. Vrnemo se k notranjemu bistvu.
Z Balkanske plesne platforme prihaja tudi Caglar Yigitogullari (Turčija), obetavni fizični igralec, ki se odlikuje s svojim smelim delom.
Erotično telo je kostum, ki se spremeni v telo. Je orožje, ki ga v sebi nosijo oklepljeni vitezi in goli kralji.
Dramatik Rodrigo García (Španija) je s svojo skupino La Carnicería
(Klavnica) ustvaril surove in radikalne podobe. V svojih predstavah
kombinira fizično in erotično telo. Njegova telesa zaznamuje vsakodnevna
utrujenost in izčrpanost, vendar pa hkrati izražajo neuničljivo moč.
Meso in tekočine postanejo močan kostum, ki oblikuje novo telo. Strah in
panika izgineta, meči pa se lahko samo dotaknejo kože in las. Z roko
pokriješ odprto rano človeškega obstoja. García je umetnik z vizijo.
Tim Etchells iz Velike Britanije je še en umetnik, ki prikazuje moč kostuma kot telesa. V produkciji Vznemirljivost vsega tega
prikaže vroče reflektorje, hihitajoče se plesalke in grozovito
odvratnost resničnosti. Igralci so mojstri improvizacije, ki neusmiljeno
razkrijejo človekovo željo, da bi nosil maske.
Podobno se zgodi v produkcijah Narcis Coraline Lamaison (Francija):
svetost je strgana z nastopajočega. Veličasten kostum narcisizma in
slave se razpoči in raztrga čez utripajoče razjede krhkosti in hromečih
gledaliških konvencij. Ostane zažgano in raztrgano fizično telo.
Ničevost se vedno konča s propadom.
V Kosti, produkciji skupine Compagnia Virgilio Sieni iz
Italije, sveto in posvetno postane eno. Kostum očetovske figure se
prenese na sina. Odmevi skoraj izginulega očeta ovijejo sina v
neotipljivost in čas za trenutek obstane. Skrivnostnost postane moč.
Predstava Alperja Marangoza (Turčija) prikazuje erotično telo v
plašču čistega mojstrstva. Gre za klasičen odnos med glasbo in dobro
koreografijo. To dandanes ni vedno tako jasno.
Duhovno telo je telo prihodnosti, ki se vzpostavi na novo iz
lastnega materiala; telo, na katerega ne vpliva moč tehnologije in ki ne
povzdiguje preobrazbe s pomočjo te tehnologije. Duhovi, mumije, angeli
in strašila v sebi nosijo veliko resnobnosti in globine. Razkrivajo
veliko nasprotje med znanostjo in umetnostjo, naravo in domišljijo.
Predstava Preveza skupine Abattoir Fermé (Belgija) je
prostor za duhovno telo. Vsebuje nenehne namige na tisto, česar ni.
Telesa kot hiše, polna zevajočih lukenj in krvavečih vrat. Duhovi brez
besed opravljajo rituale in skušajo uročiti občinstvo. Njihova telesa so
posušeni okostnjaki brez krvi in organov.
Jaz 1984 Barbare Matijević
(Hrvaška) je konceptualno zelo učinkovita predstava. Leto 1984 je
obrnjeno na glavo: občinstvo je prisiljeno gledati izginuli svet z
vidika drugačnih – nič manj izmišljenih – resničnosti. Preteklost,
sedanjost in prihodnost napolnjujejo isto praznino. Vse je zavezano
času.
Bolgarski plesalec Krassen Krastev nam prikaže krhkost in praznino duhovnega telesa. Odličen in zelo intenziven plesalec.
Konstantinos Rigos (Grčija), ustanovitelj skupine OKTANA Dance theatre, ki s svojimi zlatimi okraski prikazuje Višje in Duhovno. Z enostavnim in jasnim konceptom je ustvaril dobro predstavo.
V predstavi Konj 2 konj prevzame obliko duhovnega telesa. Kljub
temu da bo vedno povezan s človekom, konj človeka presega tako po moči
kot po velikosti. V očeh konja, poosebljenega zanosa, vidimo preteklost
in prihodnost kot eno. Linda Molenaar (Nizozemska) ta paradoks upodablja tudi z uporabljenimi materiali: organski in sintetični oblikujejo okostja, ki obdajajo nič.
V postopku izbire sem v okviru Balkanske plesne platforme odkril veliko nadarjenih ustvarjalcev. Danes ti mladi umetniki začetniki stojijo ob boku izkušenih mednarodnih umetnikov, ki imajo za sabo že veliko uspehov. Ko vsi iščemo lepoto, razlike izginejo.
Uživajte!
Jan Fabre, kurator
Cosmin Manolescu, soustanovitelj Balkanske plesne platforme
Balkanska plesna platforma (BPP) je en od redkih projektov v regiji z
zanimivo in zdaj že dolgo zgodovino. Vse se je začelo, ko sva se z
Dessy Gavrilovo pogovarjala ob kavi. Zdaj po desetih letih, je BPP med
najpomembnejšimi dogodki na področju sodobnega plesa v regiji in je lepa
priložnost tako za strokovni razvoj prihajajočih koreografov kot za
srečevanje ljubiteljev plesa.
Balkanska plesna platforma je bila prvič organizirana v Sofiji v
sodelovanju s centrom Red House iz Sofije in fundacijo Project DCM
Foundation iz Bukarešte (zdaj fundacija Gabriele Tudor) ter s finančno
podporo švicarskega kulturnega programa v jugovzhodni Evropi in Ukrajini
in delavnice Dance Theater Workshop iz New Yorka / sklada Suitcase
Fund.
Cilj projekta BPP je umestiti sodobni ples na Balkanu in njegov razvoj v
širši mednarodni okvir. Balkansko plesno platformo na vsaki dve leti
organizirmo v drugi balkanski državi članici BDP kot potujoči festival.
Tako se je projekt do zdaj odvil v Sofiji (2001), Bukarešti (2003),
Skopju (2005), Atenah (2007) in Novem Sadu (2009).
Leta 2011 se je Balkanska plesna platforma ustavila v očarljivem
mestu Ljubljana, kjer se bo v okviru svoje desete obletnice odvila v
okviru festivala Exodos.
Pridružite se nam in odkrijte meso, telo, med in kri Balkana! Uživajte v
predstavah, družite se z novimi ljudmi in pripravite se za čudovito
popotovanje. In ne pozabite si rezervirati vozovnic za Istanbul –
naslednje prizorišče Balkanske plesne platforme leta 2013.
BDP smo Exodos Ljubljana (SI), Full House Promotion (GR), Lokomotiva
(MK), The Red House – Sofia (BG), SOM (TR), ACPAI (CGSG - TR) in
Gabriela Tudor Foundation (RO).
Hvala vsem: umetnikom, mednarodnim gostom, partnerjem, sponzorjem in vsem, ki ste omogočili jubilejno edicijo v Ljubljani.
Nataša Zavolovšek, direktorica Festivala Exodos
Upam si trditi, da so gibalo razvoja ideje. Dobre, ambiciozne ideje. In če nam kaj v naši mali ekipi ne manjka, so ideje. In iz nekaterih idej nastanejo dobri projekti.
Labirint umetnosti je bila sprva dobra ideja Venelina Shurelova,
bolgarskega umetnika; z dobro vsebinsko nadgradnjo, ki smo jo prispevali
in razvili v Exodosu, ter seveda s pomočjo množice podpornikov, je
nastal lep, zanimiv, drugačen projekt, ki raste na obrobju Fužin in ki
bo preživel vse nas.
To je bil 16.festival Exodos.
V evropskost festivala zarežemo s fokusom na nekaj neevropskega … je naša naslednja ideja. V letu 2011 na Balkan. V okviru festivala Exodos tako gostimo Balkansko plesno platformo, ki letos praznuje 10 obletnico, natančneje: 20 stvaritev balkanskih umetnikov, nekaterih že z utrjenim mednarodnim ugledom, nekaterih na začetku ustvarjalne poti. Gre za paleto plesnih izrazov, različnost, ki jo ima le Balkan. Ideja je, premešati Balkan z ostalo Evropo.
Nedvomno lahko zgolj nekaj dobimo. In ne izgubimo. In naučimo; obfestivalski program sestavljajo delavnice, predavanja, debate; trop mladih producentov, vključenih v F. I. T. program, bo spoznaval skrivnost kuratorstva ...
Naša ideja je tudi, da so del festivala dobre zabave, prijetno druženje in glasne debate. Za kar pa ste potrebni vi. Naša publika, umetniki, idealisti, radovedneži, nerealisti.
Upam, da so vam naše ideje všeč.
P. S.
Naša ideja je bila všeč tudi Timu Etchellsu, vsestranskemu umetniku,
vodji skupine Force Enterteiment, ki bo rdeča nit med 17. in 18.
festivalom Exodos. Prikazali bomo njegovo najnovejšo predstavo, v letu
2013 pa njegov okus, talent ... in se fokusirali na Azijo/Indonezijo.
Ideja je, da nimamo pojma, kakšne sodobnoplesne predstave ustvarjajo
tam. In da jih moramo spoznati.